[GLASBA: tuje na domačem] Reportaža s koncerta zasedb Repetitor & Vlasta Popić

Koridor, 17. marec 2015 ― Datum koncerta: 12. 3. 2015 Prizorišče: Gala Hala Težko pričakovani začetek pestre koncertne pomladi je bil brez pravega presenečenja razprodan že dan pred koncertom. Repetitor je ime, ki je slovenski publiki znano ne le iz glasbenih medijev, kjer jim pojejo hvalnice stila “najboljša stvar, ki jo ozemlje bivše Jugoslavije lahko ponudi”, temveč tudi s koncertnih podijev (Mostovna, Lent, Kino Šiška, Metelkova so le nekateri). V četrtek pa se jim je na odru po dolgem času pridruzil varaždinski trio Vlasta Popić, ki se po naših krajih potika še pogosteje; zadnje leto v namen promocije novega albuma Kvadrat, ki ga, sodeč po minulem koncertu, publika pozitivno sprejema. Obljuba o točnem začetku je ob pol deseti izzvenela v poskusnih ritmih tonske vaje, vendar se številčna publika ni pustila motiti. Staro je kramljalo z mladim in oboje je pilo pivo. Prišlo je vse od kombinacij oče-sin, ostarelih ex-Yu post-punkerjev in družbic mladih, a se je že pred koncertom in med njim zmešalo v nerazpoznavno gmoto plešočih, ki jih druži nostalgična ljubezen do nečesa, kar je bilo in kar se le peščica bendov trudi ohranjati. Komentarji tipa “EKV? Ma ne vem, men oni nikol niso bli neki …” so nas slej kot prej odgnali na prizorišče, kjer so Vlasta Popić uspešno združevali stare hite s tistimi z nove plate. Pred leti sem se nekega večera med tednom slučajno znašla na njihovem koncertu v Menzi. Bili so luškani. V četrtek je bilo drugače. S samozavestjo so publiko pripravili k nekaj poskusom plesa in nas vodili od energičnih komadov do tistih z več psihedelije, prehodi med njimi pa so bili včasih bolj, vcčsih manj uspešni. Na vsak način pa pozdravljamo igro glasov kitarista Ivana Ščapca in bobnarke Tene Rak, ki je ob punkovski atmosferi delovala ravno prav odštekano in samosvoje. Morda je togost v nastopu nekam okorele pustila tudi gledalce, saj se je zdelo, da si je trojica izbrala vsak svojo točko in se od nje skorajda ni premaknila. Krajši pavzi je sledil nastop večera. Beograjska trojic

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma ZBOGOM JEZIKU (ADIEU AU LANGAGE)

Koridor, 17. marec 2015 ― Režija: Jean-Luc Godard Igralska zasedba: Héloïse Godet, Kamel Abdeli, Richard Chevallier Datum izida: 21. maj 2014 (Francija), 18. september 2014 (Slovenija) Francoski filozof, jezikoslovec in semiotik Roland Barthes meni, da je »vsak človek ujetnik svojega jezika: ko stopi iz svoje sredine, ga prva izgovorjena beseda označi, določi, njega in njegovo zgodovino. Človeka odkriva, izdaja njegov jezik, izdaja ga resnica forme, ki uhaja njegovim koristoljubnim ali velikodušnim lažem.« Jean-Luc Godard, dobitnik nagrade ameriškega Nacionalnega združenja filmskih kritikov za najboljši film preteklega leta in nagrajenec žirije lanskega filmskega festivala v Cannesu, se v svojem najnovejšem »brezscenarijskem« umotvoru poslavlja od konvencionalnega jezika, v zameno pa ponuja na samosvoj način univerzalen jezik podob in obenem nemalo referenc ter citatov, ki jih nenehno postavlja v popolnoma drugačen in nepredvidljiv kontekst. Z najrazličnejšimi postmodernističnimi postopki, od fragmentarnosti, diskontinuitete, intertekstualnosti pa vse do samonanašalnosti, in s pomočjo 3D tehnike, ki mu je všeč ravno zato, ker zaenkrat še nima pravil, ustvarja pravo hermetično morje. Po načelu naključnosti marsikaj relativizira, tudi citate, ki jih včasih pripiše drugemu avtorju (primer Proustovega citata) ali pa si jih najverjetneje izmisli (primer Faulknerjevega navedka). Svojo že tako ali tako »preskakujočo« pripoved razburka z vrsto referenc na razna umetniška ali znanstvena dela (citira ali nanaša se na kopico piscev literarnih, filozofskih, znanstvenih in političnih tekstov, kot so Flaubertova Vzgoja srca, Derridajeva Žival, ki torej sem, Clastresova zbirka esejev La société contre l'État, ter na likovne umetnike, denimo Moneta, Nicolasa de Staëla) in na določena zgodovinska obdobja, ki jih vključi v podobi izsekov iz arhivskih posnetkov (npr. Nemčija v času nacizma). Pomensko je Zbogom jeziku tako zelo razvejan, da nismo nikoli čisto prepričani, ali je to, kar privzemamo, res tist

[ODER: domače] Recenzija lutkovne predstave LUČKA, GRAH IN PERO

Koridor, 17. marec 2015 ― Režija: Katja Povše Premiera: 11. 3. 2015, Lutkovno gledališče Ljubljana V ljubljanskem Lutkovnem gledališču je bila 11. 3. 2015 premierno uprizorjena lutkovna zazibanka za najmlajše z naslovom Lučka, grah in pero, ki jo je Katja Povše priredila in režirala po motivih Andersenove pravljice Kraljična na zrnu graha. Zgodba je zelo podobna – princ potuje po svetu, pluje po morjih in sanjskih svetovih, da bi našel svojo bodočo ženo, kraljično, ki je dovolj občutljiva, da jo bo motilo zrnce graha pod žimnico. Lutke princa oziroma kraljeviča, kraljične in kandidatk za kraljično animirajo Maja Kunšič, Miha Arh in kot gostja harfistka Zvezdana Novaković. Animatorji v predstavi izgovarjajo zloge in pomrmravajo uspavanko. ‘Inc, inc, inc.’ Besedila ni. Pozvanjajo z zvončki, igrajo na harfo in si podajajo grahek. Scena je sestavljena iz majhnega okroglega podesta z jamborom na sredini, med publiko pa visijo na različno dolge nitke obešene krogle. Sodeč po uspavalni vlogi predstave bi naj to otroke asociiralo na igračke, ki jih imajo nad posteljo, čeprav bi prav tako lahko to bili lovilci sanj ali solarni sistem. Oblečeni so v pajace z dodanimi okraski iz različnih barv, ki so neenakomerno razporejene po pajacu. Seveda imajo variacijo tega tudi na glavi v obliki kape (s peresom) ali perjanice. Verjetno kostumi in scena nimajo sporočila in z njimi bolj želijo obdržati koncentracijo otrok, ki jih velike, pisane stvari pritegnejo. Lutke so bile res čudovite; nekaj so jih izdelali celo med samo predstavo, kar se mi je zdela domiselna poteza, saj medtem ko kraljevič okoli sveta išče princeso, naleti tudi na ‘drugačne’ princese, pa tudi lutkovna umetnost je predstavljena manj tradicionalno. S tega vidika se mi je zdela predstava tudi vzgojna. Ciljna publika predstave so otroci starejši od enega (!) leta. Kot je zapisala Katja Povše v gledališko zgibanko: ‘Uspavanke nežno zarišejo črto med budnostjo in spancem. S ponavljajočo se melodijo in preprostim zvenom zlogov in besed, otroke zaz
Citizenfour (2014)

Citizenfour (2014)

Filmski kotiček, 16. marec 2015 ― Slovenski naslov: CitizenfourDržava: Nemčija, ZDA, VBLeto: 2014Žanri: DokumentarniDolžina: 114' ,  Imdb Režija: Laura PoitrasIgrajo:  Edward Snowden, Glenn Greenwald, William Binney, Ewen MacAskill Citizenfour je film, ki je v zadnjem obdobju pritegnil največ pozornosti na področju dokumentarnega filma. Nagrada oskar je še dodatno utrdila status prvega dokuja preteklega leta in k filmu usmerila še nekaj dodatnih gledalcev, ki jih k dokumentarnemu filmu praviloma pritegnejo le tisti najodmevnejši naslovi.  Stvar je za širšo javnost tokrat še posebej zanimiva, saj so svetovni mediji zgodbi žvižgača Edwarda Snowdena in resnici o vsesplošnem nadzoru ameriške Agencije za nacionalno varnost (NSA) v zadnjem letu namenili ogromno prostora. Ta zapis bo nekoliko krajši, saj ob tako odmevni zgodbi najbrž ni potrebno izgubljati časa s povzetkom vsebine. Zato bom raje nekaj besed namenil režiserki Lauri Poitras, novinarki, aktivistki in eni izmed dežurnih kritičark ameriške protiteroristične politike po 11. septembru.  Citizenfour je sklepni del trilogije, ki jo odpra My Country, My Country (2006), dokumentarec o vojni v Iraku, vmes, med obema, pa stoji The Oath (2010), ki skozi zgodbi dveh moških spregovori o Guantanamu,džihadistih, ameriški paranoji in ostalih stranskih učinkih preventivnega protiterorističnega delovanja. Režiserkino minulo delo je v resnici imelo ključno vlogo pri  Snowdnovi odločitvi, da naveže stik s Poitrasovo. Citizenfour je vzdevek, pod katerim je bivši uslužbenec Agencije za nacionalno varnost režiserki poslal prvo kodirano e-sporočilo, s čem je ta postala medijski kanal, preko katerega je resnica o nelegalnem sistematičnem nadzoru pricurljala v javnost. Poitrasova je že pred prvim srečanjem s  Snowdenom v Hong Kongu vedela, kako velika in pomembna je zgodba, ki jo bosta s pomočjo ameriškega novinarja Glenna Greenwalda in njegovega britanskega kolega Ewena MacAskilla (The Guardian), odposlala v svet. S seboj je vzela kamero in v Snowdnovi hotelski

[ODER: domače] Recenzija gledališke predstave: Franz Kafka - Grad

Koridor, 16. marec 2015 ― Režiser: Janusz Kica Dramatizacija: Goran Ferčec Dramaturginja: Mojca Kranjc Premiera: 14. februar, SNG Drama V letošnjem repertoarju ljubljanske Drame smo zagotovo postali rekorderji v izbiri del, ki so skorajda ustvarjena, da se ne bi nikoli odigrala na odru. Nekaj takšnega smo, podobno kot pri Mannovi Čarobni Gori, lahko razmišljali tudi med predstavo Kafkinega Gradu. Pri vstopu v dvorano nas preseneti mreža, ki se razposteza med in nad gledalci, in daje občutek večdimenzionalnosti. Gre za namig sodobnega scenografije, ki pa žal ni prišel do izraza. Koncept bi lahko mirno opisali kot mešanico filmske Ane Karenine Joa Wrightova (2012) in Pandurjevega Riharda III+II, saj je v določenih elementih asociacija praktično nujna. Igralska zasedba je bila izmed vseh predstav letošnje sezone najbolj uravnotežena, tako po kakovosti kot vzdušju, delovala je homogeno in uskaljeno. Fenomenalen Branko Šturbej v glavni vlogi je odlično uprizoril “absolutno svobodo” v družbi, ki temelji na birokratski oblasti in je vodena po pravilih (namišljene) hierarhije. Prečudovita Polona Juh in njena Frida, ki nas ne zna razočarati, je znova dokazala, da ni igralka, ki bi ji vloga morala biti pisana na kožo, saj si jo zna " na kožo napisati " sama. Nujno potrebno je omeniti še dva obrobna igralca: gostujočega študenta Roka Kravanjo, ki se ga v prihodnje močno veselimo, saj je bila njegova sestava in uprizoritev lika pomočnika med najboljšimi ter članico starejše generacije, Katjo Levstik, ki je bila s svojim skorajda nemim likom v vseh prizorih, kjer je nastopala, temelj vzdužja. V vlogi učitelja in sla blesti Saša Tabaković s svojo fenomenalno mimiko, telesno kot obrazno. Roman je vsekakor aktualen, saj se nenehno srečujemo z vprašanji o smotrnosti hierarhije meščanstva, malomeščanstva, spola, oblastnikov, tujcev, idealistov (...), a ta aktualnost ni bila na noben način izpostavljena niti prikazana.Pri Kafkinih besedilih upravičeno pričakujemo in hvalimo odprtost ali bolje rečeno neomejen

Dialektika gospodarja in hlapca

Pogledi, 16. marec 2015 ― Dolgo časa sem mislila, da si ne bom ogledala Petdesetih odtenkov sive. Prebrala sem dvajset strani (nekje iz sredine, naklepno sem iskala odlomek, kjer se seksa), bile so dolgočasne. Zgodba se je zdela zaključena. Potem pa se je vse preveč ljudi začelo zgražati. 
(A)političnost Evrovizije

(A)političnost Evrovizije

Pogledi, 16. marec 2015 ― Menda je z gledanjem Evrovizije podobno kot z branjem rumenega tiska: le redkokdo si upa priznati, da si s takšnim čtivom maže roke. Zabavno naključje je seveda, da so taisti ljudje, ki zatrjujejo, da jim je zapis o tem ali onem liku z estrade prišel pod roke mogoče v frizerskem salonu ali se jim je pogled zataknil ob naslov v trafiki, dobro obveščeni tudi o ostalih čenčah. 

Termiti, naši prijatelji

Pogledi, 16. marec 2015 ― Velike konice peščenih barv, ki štrlijo iz na primer afriških savan, niso zgolj karizmatično oblikovana domovanja termitov, pač pa tudi ključni dejavnik ohranjanja okolja, v katerem nastajajo; v puščavah, savanah, tropskih in subtropskih podnebnih pasovih ... 

[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Koridor, 15. marec 2015 ― BADBADNOTGOOD & Ghostface Killah - Sour Soul: o Eden izmed bolj pričakovanih letošnjih hip hop kolaborativnih projektov sicer ne premika meja glasbene inovativnosti, a vseeno trdno “stoji” kot unikaten album. Ghostface še enkrat več dokaže svoje agresivne lirikalne spretnosti, kar ni nič novega. Zato pa ima tokrat v podporo edinstveno jazz/hop zasedbo, ki z enim izmed bolj ljubkih zvokov snara ustvarijo uglajeno, a vseeno udarno in predvsem temačno glasbeno okolje primerno Ghostfaceu in super gostoma (Danny Brown, MF DOOM). D. B. https://www.youtube.com/watch?v=yA-ee9M_jhE (skladba "Six Degrees ft. Danny Brown) Father John Misty – I Love You, Honeybear: + Bivši bobnar zasedbe Fleet Foxes John Tilman se je leta 2012 po štiriletnem igranju za omenjeno skupino odločil povsem posvetiti svoji kantavtorski karieri in si zavoljo travmatičnega odraščanja v baptistični sekti nadel ironični psevdonim Father John Misty. I Love You, Honeybear je dinamičen, rahlo melanholičen indie pop album, ki na zvočni ravni v svojo celoto premišljeno vključuje elemente najrazličnejših žanrov, na besedilni pa ga odlikujejo inteligentna osebnoizpovedna besedila, ki so podana brez leporečenja. Album kot odtis življenja. J. P. https://www.youtube.com/watch?v=U2dAu6yYOjk (skladba "Ideal Husband") Lupe Fiasco - Tetsuo & Youth: o Peti studijski album svojevrstneža hip hopa z imenom Lupe Fiasco produkcijsko in lirikalno ni tako stilsko inovativen kot njegov prvi, Food & Liquor, niti tako lahkotno pop razigran kot Lasers. Lupe v tekstih ponovno premleva o resnih sodobnih družbenih vprašanjih odraščajočega človeka; tokrat z ne tako izstopajočo glasbeno podobo, kot bi od njega pričakovali, a vseeno prepričljivo, s profesorskim slogom in flowom. D. B. https://www.youtube.com/watch?v=eU0gxS79ls8 (skladba "Madonna")

[FILM/TV: tuje] Totedenska kratkica o izbranem filmu: KINGSMAN: TAJNA SLUŽBA / KINGSMAN: THE SECRET SERVICE (rež. Matthew Vaughn, 2014): +

Koridor, 15. marec 2015 ― IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2802144/ Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/kingsman_the_secret_service/ Meja med imitacijo in parodijo še zdaleč ni jasna, pričujoča (le navidez kaotična) zmes pa jo kljub vsemu natančno začrta. Kingsman: Tajna služba, nov film Matthewa Vaughna, je dekonstrukcija, podobna Koči v gozdu (2012); pretirane vohunske filme smeši, a se jim obenem klanja. Režiser se opira na lasten opus in združi visokoproračunsko estetiko Prvega razreda (2011) z razpuščenostjo in komičnim nasiljem filma Kick-Ass (2010) ter nastalemu ob premišljeno izbrani glasbi, odlični igralski zasedbi (izstopa pri štiriinpetdesetih presenetljivo poskočen Colin Firth), revolucionarno posnetih akcijskih prizorih (v času, ko smo lahko veseli preglednega pretepa med dvema udeležencema, nam Vaughn postreže s preglednim pretepom množice), pogostih preobratih, številnih filmskih referencah in značilni angleški uglajenosti primeša ravno pravšnjo mero ostroumnosti in družbenega komentarja. Rezultat je neznansko zabaven film, ki je nekakšen protistrup za tiste, ki se jim zdijo nedavni filmi z Bondom preresni, in obenem zlahka znanilec franšize. Aljaž Vogrin

Zadnji žlahtni pozitivist

Pogledi, 15. marec 2015 ― Anonimni pastir na Kavkazu preživi stoletje in še kakšno leto čez in vzgoji nešteto čred ovac, rodijo se mu otroci, vnuki, pravnuki … preživi stoletje in ob uri, ki ni zapisana v nobeni pratiki, odide tja čez. Za njim ne ostane nobena sled, le njegov rod se nadaljuje in množi. A kljub temu je živel polno, neponovljivo življenje. 
še novic